Dirkališča namreč. In to v mali Sloveniji. Če sem pred kratkim še računal, do katerega dirkališča je najmanj kilometrov in bo vožnja do tja najmanj stresna, pa naj bo to prečkanje meje ali spraševanje samega sebe, če bo sposojena prikolica zdržala pot na Madžarsko in nazaj, bo prav kmalu izlet na dirkališče v Lendavo že pravo potovanje. 

Mobikrog..nekoč.

Da, v tisto Lendavo, o kateri že vsaj štiri leta poslušam, kako bo tam zrasel mega objekt, na katerega bodo drvele trume navijačev Formule 1 in odtrganci na motociklih, ki bodo vriskali Rossiju, Stonerju in ostalim - sedaj dobim dirkališče praktično pred vrati. Pa še enega, do katerega bom čez Col ravno ogrel gume. Bivši »najboljši sosed«, sedaj že bivši glavni mož glavnega mesta, naj bi kar na dvorišču prestolnice položil dovolj zavit asfalt in nekaj mrež, da bo na cestah manj nesreč, Ajdovci pa so malodane že odpeljali prvi krog. Vendar pa vseeno vse skupaj preveč spominja na bitko talentov in iskanje svojih pet minut slave.

Sarkazem na stran. Zakaj se tako zatika? Ni se le zataknilo, neverjetno zagozdeno je vse skupaj. Lahko ugotovim, da projekt Lendava v bistvu sodi v novejšo zgodovino te naše, oziroma slovenske nezmožnosti spackati skupaj kaj več kot mali poligon za karting. Projekt Mobikrog je propadel še preden je zaživel. Kaj je zdaj na tistih flikah slabega betona in asfalta, kjer se nas je kar nekaj naučilo vsaj približno obvladovati motocikel pri višjih hitrostih, raje ne pomislim. Poznam nekoga, ki je govoril z nekom, kako je pred leti že imel načrt, projekt finančno podprt, pa je naletel na zaprta vrata. Na celo vrsto zaprtih vrat. Možakar je popokal kovčke in se potika po sosednjih državah. Kaj natančno počne ne vem in me ne zanima. Vem pa, da je takih možakov malo ali pa jih mogoče celo ni več.

Prav, to je bolj gostilniška »sem slišal«. Pojdimo dalje. Projekt Vransko. Res smo se veselili, da bomo lahko drsali kolena na nekakšni slovenski različici Novega Marofa. Pa razen parih dirk starodobnikov in supermoto prvenstva iz vsega skupaj ni nič. Lahko pa tam zbijemo kako kazensko točko, prisluženo na »ridah«.

Kakorkoli pogledam, načrti, tudi finančno podprti so bili in bi lahko bili. Problem so vrata. Kdo ali kaj potem odpira ta zaprta vrata? Na koga se obrnit? Na kakšen način pridobiti dovoljenje za izgradnjo dirkališča? Na pamet mi padeta samo dva načina. Bolgarski in »neki drugi«. Prvi je nelegalen in vključuje grožnje podprte s strelnim orožjem, pozitivno rešeno prošnjo (druge pač ni na razpolago) pa se nagradi z dovolj debelo aktovko. Drugi je samo nelegalen in vsebuje dokaj bogat račun na Kajmaskih otokih. Zdaj je treba le še narediti spisek imetnikov tistih računov. Projekt dirkališče je mnogo enostavnejši. Najverjetnejši novi mandatar bi lahko držal besedo, ki jo je mogoče celo nevede dal in (vsaj) pridržal kakšna vrata. Ali koga usmeril na prava vrata. Upanje umre zadnje.

Povezave: 
- "Prvo dirkališče v Sloveniji" v povojih - 09.10.2011
- Projekt motodroma Petrolija je v polnem teku - 14.01.2011
- Motodrom Petrolija - 09.08.2010
- Pista v Sloveniji bo - 30.6. 2010
- Motosvetova razmišljanja
Forum: Dirkališče ni problem