Zakaj  letos na Češko in za poskus še na Poljsko? Odgovor je preprost, ker sva si želela v živo ogledati dirko moto-GP, in v Brnu je bila prav v času najinega dopusta. Odločila sva se, da ogled dirke združiva še s potovanjem po Češki in J Poljski.

4. in 5. avgust 2018:  LJUBLJANA – BRNO – DLOUHA BRTNICE (TREBIČ), 540 km/300 km

Če sva hotela biti že v soboto na ogledu kvalifikacij moto-GP, sva od doma morala že okrog petih zjutraj. Obetal se je lep dan, tako da sva se brez težav z nekaj postanki  vozila skozi Maribor, Gradec, po dunajski obvoznici do mejnega prehoda s Češko v kraju Mikulov in sva nekako do druge ure popoldne prispela v Brno, glavno mesto Moravske in drugo največje mesto na Češkem.  Nekaj kilometrov severno iz mesta ob avtocesti je bila zelo dobro vidna oznaka za avtodrom in brez težav sva našla vstop.  Plačani sva imela silver vstopnici, kar je vključevalo določen prostor za motor  in kar dobro vidno mesto na travnatem pobočju za ogled dirke.  Užitek je bilo gledati motoriste v živo, navdušeno množico, predvsem nad Rossijem, pa čeprav ni zmagoval.

Po trening tekmi sva si ogledala Brno, in sicer katedralo sv. Petra in Pavla na Petrovem griču – gotsko katedralo, ki ima strmo streho z ošiljenimi stolpi, kjer je na zunanjem delu cerkve kar nekaj kipov teh dveh svetnikov. Brno ima polno trgov, npr. Trg svobode, ki je rahlo nagnjen, nepravilne oblike z astronomsko uro, in se zaključi s cerkvijo sv. Jakoba, kjer so menda največje katakombe v Evropi. Ko sva zvečer prišla tja, je bilo že  zaprto, tako da si jih nisva mogla ogledati. Zelo zanimiv je Zeleni oz. Zelenjavni trg s kamnitim Parnasovskim vodnjakom, kjer je najbolj živahno zjutraj, ko se odpre tržnica. V starem mestnem jedru, ki je odprto samo za pešce, je stara mestna hiša s stolpom, ki ga krasi gotski portal. Zaradi neplačila mojstru, ki je zidal stolp, je nekoliko poševen. V Brnu je znana tudi Masarykova univerza, ustanovljena 1919, in je druga največja na Češkem. Imenuje se po Masaryku, ki je bil znan češki politik, filozof, sociolog in tudi prvi predsednik Češkoslovaške.

Prenočevala sva v majhnem Pensionu Rafael, približno 70 km S iz Brna proti Jihlavi v Dlouhi Brtnici, ki je malo večja vas s trgovino, ljudsko šolo, zato so bile cene v gostilni nenavadno nizke – za večerjo za oba sva plačala 10 evrov (znameniti knedliki, meso in dve pivi); za dve prenočevanji za dva v omenjenem penzionu pa 56 evrov.

V nedeljo zjutraj sva se ponovno vrnila v Brno, ker je bila na sporedu tekma moto-GP. Bila je večja gneča kot v soboto, tudi prostor za motorje je bil že zaseden, ko sva prišla tja, zato sva  morala kar prosjačiti varnostnike, da so nama dovolili parkirati motor blizu najine tribune. Med gledalci je bilo še več Rossijevih navijačev, ki so ustvarjali rumene dimne zavese, in tudi na koncu, ko Rossi ni dosegel nobene stopničke (bil je četrti), je bilo navdušenje nad njim enkratno. Sicer zna Rossi tudi poskrbeti za svoje navijače, saj se je po koncu tekme ustavil pred našo tribuno, da smo ga lahko slikali in nato je po zadnjem kolesu odpeljal naprej. Podobno je naredil tudi Marquez, ki je bil tretji,  in množica je bila tudi nad njim navdušena. Mogoče je preglednost dirke boljša pred TV, vendar pa vzdušje dirke bolj pričara ogled v živo. Naj še omenim, da se na takšni tekmi popije kar precej piva, zlasti na Češkem, kjer ne točijo iz sodov, temveč iz cistern. Lahko zaključim, da je bil ogled tekme moto-GP enkratno doživetje!

6. avgust 2018: BRTNICE – TREBIČ – TELČ – JINDRICHUV HRADEC – ČESKE BUDEJOVICE – ČESKY KRUMLOV, 188 km

Po dveh doživetih dneh na dirki moto-GP sva se odpravila proti JZ delu Češke, in sicer sva se najprej zapeljala skozi majhno mestece Trebič ob reki Jihlavi, kjer je v starem delu romanska bazilika Sv. Prokopa in v centru mesta na osrednjem trgu spomenik Cirila in Metoda.  Znamenita je judovska četrt in pokopališče s 3000 nagrobnimi kamni, kar predstavlja enkraten zgodovinski primer izven Izraela, in je  pod UNESCOVO zaščito. Po zajtrku  v Trebiču sva nadaljevala pot v Telč, ki ima osrednji trg, okoli katerega so strnjene hiše z raznobarvnimi pročelji v renesančnem slogu, v katerih je polno trgovin oz. gostiln.

Naslednje  mestece  z grajsko utrdbo in renesančno-gotsko cerkvijo je Jindrichuv  Hradec. Sprehodila sva se skozi mesto, ki leži med reko Nežarko in jezerom Vajgar, tako da je pogled na mesto kar pravljičen. V tem mestu je tudi živel in se učil igrati skladatelj Bedrich Smetana, na kar opozarja spominska plošča. Ponovno sva videla, kako Čehi skrbijo za svojo kulturno dediščino. Vzorno!

Popoldne sva prispela do izliva reke Malše v Vltavo, kjer so Česke Budejovice  s trgom, 133 m x 133 m, ki se imenuje Trg Otokarja II. Na sredi trga je Samsonov vodnjak.  Z motorjem sva se zapeljala okrog trga, a ko sva motor hotela parkirati, naju je mestni policist opozoril, da ne moreva  parkirati na robu trga, pač pa morava zapeljati v eno izmed ulic. Tudi kasneje v drugih čeških mestih sva bila pozorna na parkiranje, ker je bila mestna policija zelo stroga in vsepovsod jo je bilo polno. Dan je bil vroč in zato se nama je prileglo pivo budvar, ki ima res dolgo zgodovino, s katero se lahko seznanimo v muzeju tega piva.

Najin cilj tega dne je bil Česky Krumlov, kjer sva imela rezervirano sobo v Pensionu Albatros (z zajtrkom za dve osebi je zneslo 40 evrov). Po nastanitvi v penzionu sva se zapeljala ob reki Vltavi do srednjeveškega mesta, ki ima obliko podkve, in je od 1992 pod UNESCOVO zaščito. Osrednja znamenitost je grad z vrtovi, s katerega je čudovit pogled na reko Vltavo in celotno mesto.  Je drugi največji grad na Češkem, takoj za Hradčani,  ima 300 soban in najbolj veličastna je plesna dvorana iz 18. stol. Glavni trg ima kužno znamenje, mestno hišo in gotsko cerkev sv. Vida z dragocenimi freskami.  Po ogledu nama je teknila večerja, obvezno zalita s pivom.

Še sreča, da so poletni dnevi dolgi, da sva se lahko še odpeljala južno ob reki Vltavi do Rožmberka  in Lipna nad Vltavou do velikega jezera, kjer so bili vsi turisti, v glavnem Čehi, v čolnih. Vzdolž Vltave  je polno kampov  in očitno je ta del Češke zelo obljuden v  poletnih mesecih.

7. avgust 2018: ČESKY KRUMLOV – HLUBOKA NAD VLTAVOU – TABOR – PRAGA, 230 km

Prebudila sva se v sončen dan in po zajtrku sva se odpeljala v Česky Krumlov še na kavo, da sva lahko  uživala v pogledu na dobro ohranjeno srednjeveško mesto, na mestni vrvež in  množico turistov (največ Azijcev, čeprav tudi Nemcev ni bilo malo). Na poti v Prago, glavno mesto Češke, sva se ustavila na ogledu gradu iz 13. stol., Hluboka nad Vltavou, ki je grajen iz belega marmorja v gotskem slogu, zato je njegov izgled na vzpetini sredi vrtov res enkraten. Tudi notranjost gradu z vsemi sobanami, ima jih kar 140, ki so zgrajena po vzoru angleškega gradu Windsor, je vreden ogleda. Pred gradom je še velik letni vrt, ki ga uporabljajo za razstave in razne kulturne dogodke. Moram ponoviti, res enkratna skrb Čehov za svojo preteklost.

Naslednje mesto, ki tudi dobro odseva svojo zgodovinsko vlogo, husitsko obdobje, je Tabor. Mesto se imenuje po hribu Tabor, kjer je poznogotska dekanijska cerkev Gospodovega spreobrnjenja. V osrednji del starega mestnega jedra se pride skozi Bechynska vrata, kjer najprej vidimo Kotnov stolp, ki je še ostanek nekdanjega gradu. Ozke ulice vodijo do osrednjega trga Jana Žižke (husitskega vodje).  Okrog trga pa je veliko pivovarn, kavarn, tako da sva v prijetni senci ob pivu oz. kavi opazovala tipično srednjeveško mesto. Občutek imaš, da so vsa enaka, razlikujejo se le v tem, ali je cerkev sredi trga ali pa ob strani. Nedaleč stran je železniška postaja, kjer je tudi velik Husov park s Husovim spomenikom, in mogočno zgradbo, kjer je pošta že od leta 1895. Mesto obdaja reka Lužnica in akumulacijsko jezero, ki so mu dali svetopisemsko ime Jordan, in to jezero je največji in najstarejši vodni rezervoar v Srednji Evropi že od leta 1492. Veliko čeških mest je povezanih z Bedrichom Smetano in tudi Tabor je, saj je mestu posvetil skladbo Pesem svobode in v Husovem parku je tudi njegov spomenik.

Dan se je že nagibal v pozno popoldne, zato sva nadaljevala vožnjo proti Pragi, kjer sva imela rezerviran hotel Astra, ki se nahaja na JV delu praškega predmestja, na končni postaji metroja Skalka (tri nočitve z zajtrkom v hotelu s tremi zvezdicami za dve osebi 150 evrov). Tako sva motor pustila pri hotelu in se podala na večerni pohod v Prago z metrojem, vozovnico pa sva kupila na recepciji. Sprehodila sva se po staromestnem jedru do znamenitega Karlovega mosta, nato pa po dolgi in prostrani ulici z modernimi trgovinami, Vaclavske namesti. Večerjala sva v pivnici tipično češko hrano, brez piva pa tudi ni šlo. Seveda pa so cene tukaj bolj zasoljene, tretjino višje od drugih čeških mest.

8. avgust 2018: PRAGA – PLZEN – KARLOVY VARY – PRAGA, 370 km

Kako pa je s cestami na Češkem? Veliko sva se vozila po lokalnih cestah, ki so  asfaltirane; včasih malo ožje, vendar z malo prometa. Imajo kar nekaj avtocest, najslabši del avtoceste je iz Brna proti Pragi, del do Jihlave. Iz Prage proti Plznu je nova avtocesta, prav tako tudi iz Prage proti Olomoucu. Iz Karlovyih Vary do Prage pa obnavljajo avtocesto. Je pa po čeških cestah kar nekaj zapor, tako da moraš po obvozih in s tem kar hitro izgubiš prvotno smer. Še največ preglavic sva imela s praško obvoznico, ki ni v celoti zaključena, ima pa polno priključkov, tako da mimogrede zapelješ izven obroča. Še ena posebnost, ki je ne moreš prezreti na njihovih cestah, so plakati  v barvah češke zastave in po vseh prevoženih kilometrih si jo res zapomniš. Naj omenim še to, da imajo vozniki avtomobilov zelo spoštljiv odnos do motoristov, saj se vedno umaknejo k robu ceste.

Zjutraj sva se z motorjem odpeljala iz Prage proti Plznu, središču pivovarstva. Cesta je sodobna, takoj iz Prage je dolg predor z veliko izvozi in uvozi, tako da moraš kar dobro gledati napise, da ne zaideš. Ko sva se pripeljala v Plzen na osrednji mestni trg, se nama je odprl pogled na že znano podobo čeških mestnih jeder, to je trg z gotsko cerkvijo, ki je v Plznu na sredi trga, okrog trga pa so lokali, kjer točijo vse vrste piva in nudijo zelo dobro hrano. Sprehodila sva se po Trgu republike, si ogledala gotsko katedralo sv. Bartolomeja iz 13. stol. z mogočnim zvonikom (za dober razgled po mestu in okolici se lahko povzpnete na vrh zvonika – 102,5 m višine), pa še veliko sinagogo, ki je menda po velikosti tretja na svetu, za Jeruzalemom in Budimpešto. Ker se je dan že nagibal v opoldne, sva se odločila, da si ogledava muzej pivovarstva PLZENSKY PRAZDROJ in da greva na kosilo v njihovo pivnico. Na jedilniku imajo res veliko čeških domačih jedi, kot je česnova juha s sirom, golaž v kruhu, razne vrste mesa, krače, govedina in seveda pivo, ki je v tisti vročini prišel še kako prav … Priporočava obisk muzeja in tamkajšnje pivnice!

Iz Plzna sva nadaljevala do Karlovyh Vary, zelo znanega mondenega središča ob reki Tepli, kar se je takoj opazilo po množici turistov in zelo veliko jih je bilo iz arabskega sveta (izstopajo po oblačilih).  Mesto je znano po vrelcih termalno-mineralne vode, najbolj znan vrelec VRIDLO ima kar 72 stopinj. Nastanek mesta izvira iz legende, kako je Karel 14. na lovu, ko je padel njegov pes v vročo vodo, odkril Karlove Vary. Mesto je znano tudi po likerju – Karlovarska Becherovka (1807) in po napolitankah – Karlovarske oplatky, ki so okrogli keksi z različnimi namazi ali pa brez, in so zelo sladki. Pozornost zbudijo tudi številni hoteli in zares mogočne stavbe, vile, še iz habsburških časov.

Ker se je tokrat obetala poletna nevihta, sva pozno popoldna zapustila prijetno letovišče in se vrnila nazaj v Prago. Imela sva srečo, saj se je naju dež komaj dotaknil.

9. avgust 2018: PRAGA  (metro in peš)

Po napovedi se je obetal najbolj vroč dan v tednu, vse tja do 38 stopinj, zato sva motor pustila počivati, midva pa sva dan namenila ogledu glavnega mesta, ki ponuja zanimivo arhitekturo, pestro zgodovino in ostale znamenitosti ob reki Vltavi. Po zajtrku v hotelu sva se z metrojem peljala do postaje Hradčanska in z malo hoje sva prišla na grad Hradčany. Najprej je bil varnostni pregled, nato sva kupila vstopnici za štiri oglede v celotnem grajskem kompleksu, in sicer sva si ogledala staro kraljevsko palačo, gotsko katedralo sv. Vida, baziliko sv. Jurija in znamenito Zlato ulico, kjer je živel modernistični pisatelj Franz Kafka. Sploh so Čehi nanj zelo ponosni, saj je v Pragi njegov muzej, kjer lahko interaktivno spoznamo njegovo življenje in delo.  Ne smem pa pozabiti, da je s praškim gradom povezan naš arhitekt Jože Plečnik, ki ga je tedanji predsednik Tomaš Masaryk povabil k prenovi gradu, in na obzidju vidimo spomenik Plečniku, ob katerem se vzpenja trta, zrasla iz podtaknjencev najstarejše mariborske trte. Čeprav sva bila zgodaj na ogledu gradu, se je trlo turistov, povsod sva morala čakati v vrsti, a se je splačalo, saj sva spoznala bogato češko zgodovino vse od 9. stol. pa do danes, ko ima grajsko območje status predsedniške palače. Žal pa tokrat nisva videla znamenite menjave straže, mogoče je bilo prevroče! V hudi vročini sva šla v staromestno središče po znamenitem najstarejšem mostu v mestu, Karlovem mostu, ki so ga zgradili 1402. Lep je razgled po plovni reki Vltavi. Sicer je v tem starem mestnem jedru zelo živahno, veliko je uličnih igralcev, pevcev slikarjev in turistov, ki pridno jedo  češke sladice (trdlo). Lahko se pa tudi pelješ naokrog s starodobnimi vozili, ki so prav lično urejeni. Središče starega mesta se imenuje Staromestske namesti, kjer stoji stara mestna hiša z urnim stolpom. Seveda sva zavila večkrat tudi v pivnico, da sva si pogasila žejo, saj je bila vročina oz. sopara neznosna.

V Pragi so se skozi stoletja naseljevali tudi Judi, zato se je tu ohranila najstarejša sinagoga v srednji Evropi, ki sega v 13. stol. (na Červeni ulici 2). Kar peš sva nadaljevala po zelo dolgi ulici Vaclavske namesti, kjer je veliko modernih trgovin in med drugim sva se ustavila v veliki knjigarni, kjer je tudi kavarna, tako da sva zanimive  knjige prelistavala ob pitju kave. Ker imam navado, da vedno kupim za spomin knjigo kakšnega znanega  avtorja v jeziku države, kjer sem, sem tokrat  kupila Dobrega vojaka Švejka. Dan sva zaključila z večerjo v pivnici.

10. avgust 2018: PRAGA – HRADEC KRALOVE – PARDUBICE – OLOMOUC, 336 km

Po zajtrku pa spet na motor. Tokrat naju je čakala »selitev« na V države, in sicer je bila prva postaja srednjeveško mestece Hradec Kralove. Malo  sva pogledovala v nebo, ker so se začeli zgrinjati temni oblaki, a je nebo zdržalo – brez dežja. Spet sva se pripeljala v center mesta na Veliki trg, kjer je velik vodnjak s kipi – Morovy vodnjak, okrog trga pa  katedrala sv. Duha iz 14. stol., Beli stolp iz 1580 leta in Magistrat iz 1418; vse je baročno, pa kar nekaj pivnic, kavarn in posebna restavracija s srednjeveško vsebino HRAM, kjer je pa treba prostor v naprej rezervirati. Očitno je to tudi priljubljen kraj za poroke, kar nekaj mladoporočencev se je pripeljalo na magistrat.

Na poti v Olomouc sva se za kratek čas ustavila še v Pardubicah, ki so znane po konjskih dirkah. Podala sva se v središče mesta na Trg republike, kjer je Mestno gledališče, stolp, Magistrat in spominska plošča B. Smetani, ki ima na Češkem veliko obeležij.

Po avtocesti sva popoldne prispela v Olomouc, zgodovinsko mesto, saj je bil center Velikomoravske države – škofija Olomouc je bila že v 12. stol. Mesto je poznano tudi po univerzi iz  1573. Spomnila sem se na našega literata Frana Levstika, ki je lahko študiral samo v Olomoucu, ker ni imel opravljene  mature, saj mu jo je takratni ljubljanski škof Globočnik onemogočil  opravljati zaradi pesmi, ki jih je pisal. Ko je Globočnik izvedel, da študira v Olomoucu, je posredoval, da so ga tudi na tej univerzi izključili. So pa Levstiku dali nekaj denarja, s katerim je potem pol leta živel na Dunaju in skrivaj poslušal Miklošičeva predavanja na dunajski univerzi.

Tudi Olomouc ima trg, imenovan Zgornji trg, kjer so spomeniki, ki kažejo na rimski izvor mesta, potem je versko znamenje Sv. Trojice, ki je visoko kar 35 metrov, še nekaj baročnih vodnjakov in pa astronomska ura ter bronasti zemljevid. Mesto se lahko pohvali z obiskom papeža Janeza Pavla II. in Matere Terezije, kar  je dokumentirano in zapisano  v  Katedrali sv. Vaclava. V mestu je kar nekaj prijetnih gostiln, zato sva dan zaključila z dobro večerjo in že v temi sva se pripeljala do najinega prenočišča Pension Olomouc na obrobju mesta. Za moderno opremljeno sobo s kopalnico in zajtrkom za eno noč sva dala 46 evrov. Zajtrk sva dobila v sobo.

11. avgust 2018: OLOMOUC – BIELSKO-BIALA – ZAKOPANE, 360 km

Dan je bil namenjen selitvi s Češke na J Poljsko, Zakopane, ki so znane po smučarskih skokih. Vozila sva po avtocesti in tudi meja med Češko in Poljsko pri Cieszynu je zgolj označena s tablo ob cesti. Za kratek čas sva se ustavila v mestu Bielsko-Biala, da sva se posušila, ker naju je vso pot močil dež. Ko se je začelo jasniti, sva se odločila, da bova nadaljevala pot po južnem robu Tater skozi Slovaško. Ni nama bilo žal, saj sva se vozila po podeželju, kjer se v glavnem ukvarjajo s kmetijstvom. Za kosilo sva se ustavila v mestecu Namestovo, v gostilni, kjer so stregli sicer zelo počasi, a sva se najedla za nizko smešno ceno (dve pici, dve pivi in kavi za 10 evrov). Po lepi gorski pokrajini, podobni naši Gorenjski, sva nadaljevala pot na Poljsko. Občudovala sva njihovo podobo hiš, vse v lesu s strmimi strehami, in ogromno turistov, v glavnem Poljakov. Zakopane so velik turistični kraj, ki ležijo na planoti, obdani z visokimi gorami. Takoj se je videlo, da jim cveti turizem, saj so bili hoteli in lesene koče oz. vile polni. Če ne bi imela že v naprej rezervirano prenočevanje, bi morala iti v kamp. Rezervirano sva imela sobo v čudoviti vili Orla, ki je stara že več kot sto let, a je lepo ohranjena oz. obnovljena. Skozi njeno zgodovino nas popelje ogromno fotografij in zapisov, ki visijo na stenah hodnikov in  stopnišč v notranjosti vile. Po namestitvi v sobo sva šla še na krajši sprehod po mestu, da sva doživela turistični utrip, množico turistov, ki posedajo po kavarnah, gostilnicah, pivnicah ali pa se zgolj sprehajajo in uživajo v toplem gorskem zraku. Tudi trgovci pridejo na svoj račun, saj je ogromno stojnic in trgovin z različno ponudbo, za nas po zelo sprejemljivih cenah. Tudi hrana in pijača (veliko mesa, klobas, golaž, juhe, pivo …) sta cenejši kot na Češkem.

12. in 13. avgust 2018: ZAKOPANE, 100 km

Zbudila sva se v čudovito sončno jutro, sicer z nizko temperaturo, okrog 10 stopinj, a čez dan se je krepko dvignila do 30 stopinj. Odločila sva se, da se najprej popeljeva po vsej dolini, ki predstavlja izhodišče na več dvatisočakov, pa tudi na manjše vrhove, kjer so najpogosteje postavljena verska znamenja, tako da predstavljajo številnim Poljakom romarsko pot. Midva sva se odločila, da najprej pogledava smučarski center, ki je v neposredni bližini, imenovan Wielka Krokiew. Takoj sva ugotovila, da se z našo Planico ne more primerjati, zlasti sedaj, ko je Planica prenovljena. Tudi osrednja skakalnica je veliko manjša od naše, planiške. Povzpela sva se na vrh skakalnice (plačati je treba vstopnino), a ni bilo tako »dihjemajoče«, kot je na velikanki v Planici. Je pa zelo poskrbljeno za turiste, saj je polno stojnic s hrano in pijačo, pa čeprav ni bilo nobenih tekem.

Za visokimi tatrskimi vrhovi se skriva kar nekaj jezer in med njimi je najbolj znano jezero Morsko oko. Menda je to jezero, ki predstavlja ostanek nekdanjega Panonskega morja. Seveda sva ga želela videti, zato sva pustila motor na parkirišču, kupila vstopnici in se peš napotila proti jezeru. Ker je bila pot asfaltirana, široka, po kateri je vozila turiste konjska vprega, sva menila, da ni tako daleč do jezera. Toda začeli so se ovinki, gozd in upanje, da bova za ovinkom zagledala najin cilj, kar se je ponavljalo in ponavljalo … polnih pet ur sva hodila do omenjenega jezera. Res neverjetno! Ko sva zagledala jezero v obliki očesa, ki je vpeto v gorsko verigo, je bilo trudu zadoščeno. Motilo pa naju je, da je bila pri jezeru ogromna množica ljudi, da si se komaj prebil do obrežja, v koči, ki je sicer velika, pa ni bilo mogoče dobiti prostora. Zato sva se kar hitro obrnila, saj naju je čakalo še nekajurno vračanje. Sreča, da je bil sončen dan in lepa, občudujoča gorska pokrajina.

14. avgust 2018: ZAKOPANE – BRATISLAVA – LJUBLJANA, 840 km

Zakopane so lep turistični kraj in nama je bilo zelo všeč, zato sva želela za kakšen dan podaljšati najin dopust, se odpraviti na še kakšno gorsko turo, a je bila vremenska napoved zelo slaba, zato sva se odločila, da v lepem sončnem vremenu zapustiva Poljsko in se po  Slovaški vračava proti domu. Del poti sva vozila tudi po avtocesti in s krajšimi postanki sva sredi noči srečno prispela na domače dvorišče.

Spet je bilo za nama lepo motoristično potovanje, tako da bova še nekaj časa obujala spomine, tudi s pomočjo neštetih fotografij, in seveda marsikomu priporočila prevoženo oz. opisano pot.

Zapisala Mojca in Marjan Aljaž