Sedim na vrhu male vzpetinice in zrem v luno, ki počasi bledi v prvih žarkih jutranje zarje. Pod menoj se, počasi prebuja velika karavana dirkalnih konjev na dveh, treh, štirih, celo šestih kolesih in v hladu, ki me obdaja ni niti najmanjše slutnje po vročem soncu, ki bo že čez nekaj ur grel saharski pesek.

Čeprav zavore delujejo natanko tako, kot so pač delovale vseh 44 let (bolj slabo!), smo vozilce komaj spravili preko valjev.

Na pot sem šel pozno popoldne z namenom da bi se "premaknil" nekam v bližino Italijanske meje...